»Vmes me je bolezen premagala, nisem mogla delati pet, šest let. Zdaj pa spet poskušam urejati cerkev, skrbim za njeno čistočo, da se romarji dobro počutijo, ko pridejo sem.«

»Iz več razlogov je pomembno, da smo del mednarodne romarske poti, da ta pot teče mimo Slovenije, tudi skozi Malečnik in potem naprej na Hrvaško.«

»Pravim kar, da se imenujemo st. Peter family (družina sv. Petra, op. n.), ker smo nekateri skoraj več tukaj kot doma, tako da tudi ta druženja ob nedeljah, to je čudovito.«

»Že 500 let tukaj poteka neprekinjena romarska tradicija, cerkev ima čudodelni kip, star prav tako približno 500 let – leseni kip Device Marije z detetom, ki je tudi čudežni kip, kajti izpričano je, da so se na priprošnjo gorske Marije dogajali čudeži.«

»Tukaj sem rojena, krščena, birmana, poročena, tu je bilo moje otroštvo, moji starši so bili veliko vključeni tukaj, skratka, to je moj drugi dom na neki način.«

»Zahvaljujem se v imenu vse Cerkve veliki večini duhovnikov, ki ne samo, da so zvesti celibatu, ampak izgorevajo v svoji službi, ki je danes postala zaradi pohujšanja redkih, a še vedno preštevilnih sobratov, še težja. Hvala tudi vernikom, ki dobro poznajo svoje dobre pastirje, še naprej molijo zanje ter jih podpirajo.«

»Brez te vere bi bil ta praznik prazen. Bil bi privid, iluzija. Prazen obet, goljufiva obljuba, ki se nazadnje razblini v razočaranje.«

»Še nikoli ni vzbujala tolikšnega upanja kot letos, tako za Rimljane kot za romarje.«

»Zdaj stojimo v kripti, najsvetejšem mestu cerkve, ki se je pod oltarjem. V kripto se dostopa po dveh obokanih stopniščih, po katerih so romarji vstopali in izstopali, ne da bi ob tem motili liturgično obredje.«